Danes si ne moremo privoščiti Luksuza umirjenega vsakdana, ki je predvidljiv
»Dober vodja navduši ostale, da mu zaupajo. Odličen vodja navduši ostale, da imajo zaupanje sami vase.«
Anon
Delovanje vsakogar od nas je povezano z vodenjem. Sam sem mnogokrat izkusil dobre in slabe primere vodenja. V poslu ki ga opravljam v obdobju svetovanja pa je vedno, brez izjeme pravilo, da je projekt uspešen, če ga podpira vodstvo. V času projekta namreč nastopajo različne situacije, krize in tudi lepa obdobja, vedno mora za tem stati vodja. In kadar smo se v težkih situacijah lahko obrnili nanj, da je pomagal pri reševanju krize, smo se v trenutkih uspeha z njim veselili.
To pravilo velja še danes, pa vendar so nastale razlike, ki jih teorija razlikuje med »tradicionalnim vodjem«, ki je po mnenju teoretikov preživel v 20. stoletju ter »novodobnim vodjem«. Danes tudi Model poslovne odličnosti EFQM stavi na sodobnega »Liderja«.
V klasičnem modelu pri »Tradicionalnem tipu« vodenja je dober poslovni vodja tisti, ki usmerja in obvladuje pomembne vidike poslovanja organizacije, ki jo vodi. Tak vodja je preživel skozi večino 20 stoletja. Njegov stil je bil prilagojen monopolom, masovni proizvodnji, ekonomiji obsega in standardizaciji. V javni upravi se je to nanašalo na zanesljivost in spoštovanje pravil, marsikdaj je bilo moteče, če je kdo iskal pot do sprememb.
To smo kot stranke in zaposleni občutili, ko so nas pošiljali od vrat do vrat v dolgih vrstah, s strahom, da pač tega poslovanja ne razumemo in da bo potrebno priti zaradi neizpolnjevanja pravil še enkrat. Vodja je jačal stabilost, poveljevanje, nadzor in vzdrževal »status quo«.
Pozitivno za takega vodjo je jasno razumevanje namena organizacije in običajno tehnično znanje v določenih vidikih poslovanja. Taki so bili posamezniki na vrhu, običajno moški.
Danes si ne moremo privoščiti Luksuza umirjenega vsakdana, ki je predvidljiv. Soočamo se namreč z nenehnimi spremembami trgov, strank in tehnologij. Osnovni posel je pod nenehnim pritiskom nove konkurence, ki razmišlja drugače. Da ostanejo konkurenčne morajo biti organizacije prijazne za stranke, tekmovalne, vitke (lean) in prilagodljive. Tudi javni sektor se meri po učinkovitosti in mora tekmovati za pogodbe napram privatnemu sektorju. Glede javnega sektorja tega v Sloveniji še ne čutimo močno a se nevzdržno približuje saj je že prisotno v starih članicah EU. Javni sektor je v EU še prav posebno na preizkušnji
Organizacije si ne morejo več privoščiti, da bi bile odvisne samo od voditeljstva posameznikov ali ozke skupine vodilnih na vrhu. Za uspeh potrebujejo ideje, sposobnosti, energijo in intuzijazem vseh zaposlenih.
In sodobni vodje »Liderji«- »voditelji«?Intuitivno razumemo kaj pomeni razlika med obema tipoma vodenja, težko pa je to pojasniti z besedami, pa najsi gre za to kdo vse je vodja, kaj so njegove lastnosti ali kaj vodja počne. Še najlažje je pri opredeljevanju lastnosti dobrega vodje.Kaj so njihove lastnosti?
Večina vodij ima jasno vizijo in jo dobro komunicirajo. Običajno so spodbujevalci sprememb in dobri motivatorji. Nekateri so odlični v prenašanju izkušenj na ostale, nekateri so usmerjeni v rezultate. Zelo pomembna razlika med dobrim in slabim vodjem je ali ravna etično ali ne. Dober vodja nam nudi zgled za naše lastno vedenje.
Glede na nove razmere v poslovanju je zelo pomembno vprašanje »Kdo so vodje?«.So to samo člani uprave, izvršilni direktorji, linijski vodje? Kaj pa vodje timov s svojo vlogo trenerja in spodbujanja? Kaj pa zaposleni z znanjem in izkušnjami potrebnimi za lažji prehod organizacije skozi spremembe? Kaj pa zaposleni v proizvodnji, ki določijo in vodijo izboljšave? Kaj pa zaposleni v direktnem stiku s strankami, ki morajo hitro ukrepati, da rešijo probleme oziroma dolgoročno izboljševati mesta v procesih, kjer so stiki s strankami? Vprašanje »Kaj vodje počnejo?« dostikrat povzroči zmedo.
Monogi še vedno enačijo upravljanje (menedžiranje) z vodenjem. Pod vodenjem razumejo odgovornost za proračun, planiranje, odločanje, biti šef, .. . Vse to vodja včasih mora biti, vendar to ni ključno za voditeljstvo.. Če je upravljanje kosanje s kompleksnosjo, je vodenje kosanje s spremembami. Če je upravljanje planiranje in obvladovanje proračuna, je vodenje postavljanje smeri. Če je upravljanje upravljanje kadra in organiziranje, je vodenje mobiliziranje zaposlenih. Če je upravljanje kontroling in reševanje problemov, je vodenje motiviranje in navduševanje.
To pomeni, da biti upravljalec (manager) še ne pomeni, biti tudi vodja. Vodenje je v veliki meri delo z ljudmi oziroma doseganje ciljev skozi ljudi. Tu imamo tako v privatnem kot javnem sektorju velike še neizkoriščene rezerve.
Prenos voditeljstva v prakso se kaže s tem, da vodja skupaj z zaposlenimi jasno opredli poslanstvo in strategijo, jasno določi vrednote in kulturo odličnosti, vzpodbuja in je vzor za iskanje sprememb ter vedno znova komunicira ter dobiva povratne informacije.
V javni upravi je v zadnjem letu čutiti velike pozitivne spremembe na tem področju. Iskanje dobrih zgledov in nagrajevanje le teh je v porastu, kot uporabnik teh storitev čutim velik napredek na tem področju. Vendar pa je javna uprava pred veliko preizkušnjo, ki je v EU že vstopila skozi glavna vrata in to je med drugim tudi »javno zasebno partnerstvo«.
Teh izkušenj mi še nimamo, vendar pa nam bo mnogo laže, če bomo iskali voditelje, ki bodo svoje zaposlene vodili z dobrim zgledom, jim prisluhnili in se redno soočali s spremembami.
Kajti danes si ne moremo privoščiti Luksuza umirjenega vsakdana, ki je predvidljiv, danes je čas za novodobne voditelje.
Uroš Gunčar